ZOPS na obisku v Mariboru
Medicinska fakulteta Maribor, 8. maj 2024
Srečali smo se na Medicinski fakulteti v Mariboru, kjer nas je sprejel dekan fakultete, red. prof. dr. Iztok Takač, dr. med. V uvodnem nagovoru je poudaril, da je izobrazba medicinskega kadra njihov glavni fokus. Do sedaj so na Medicinski fakulteti v Mariboru izobrazili 1050 zdravnikov splošne medicine. Trenutno vsako leto vpišejo cca 170 novih študentov, kapaciteta fakultete je okoli 100 študentov. To je eden izmed razlogov, zakaj želijo fakulteto razširiti. S 3.7MIO posojila za prihodnjih 10 let načrtujejo zgraditi večje prostore namenjene fakulteti, saj zaradi prepočasnega napredka in čakanja na ugodne pogoje s strani države, nimajo več časa. Lansko leto so praznovali 20 let. V stavbi, v kateri se nahajajo sedaj, delujejo zadnjih 10 let. V tem času je pri njih doktoriralo 170 doktorjev znanosti. V 2023 so investirali 800.000€ za ustvarjanje pogojev za klinični del študija, ki se zahteva od četrtega do osmega letnika študija. S povečanjem prostorov omenjenim zgoraj, načrtujejo tudi študij farmacije, saj tudi tega kadra primanjkuje. Vzpostavili ga bodo skupaj s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. Opažajo tudi zdravstveno podhranjenost v tem predelu Sloveniji, ki se pokaže s primerjavo z območji, ki imajo boljše zdravstvene razmere. S širitvijo fakultete naslavljajo tudi ta izziv.
V čast nam je bilo, da nas je na srečanju pozdravila tudi prof. dr. Dušanka Mičetić-Turk, dr. med., ustanoviteljica Slovenskega društva za celiakijo, ki je do nedavnega vodila katedro za pediatrijo na Medicinskem inštitutu za adolescentno mladino ter Raziskovalno skupino za adolescentno medicino. Sama se je s celiakijo začela ukvarjati leta 1988. Takrat ni bilo hrane za celiakijo, v tistih časih je bila to bolezen večinoma samo otrok. Do sedaj se je znanje o celiakiji močno povečalo, danes ima diagnozo celiakija več odraslih kot mladih bolnikov. Približno 1% celotne populacije ima to kronično motnjo, gre za avtoimunsko motnjo, ki odlično reagira na medicinsko dieto. Slovensko društvo za celiakijo je sestavljeno iz 8 podružnic, 2x letno izdajajo bilten, v katerem se nahajajo tudi popisi vseh izdelkov, ki so brez glutena. Organizirajo različna izobraževanja za člane in so nasploh zelo aktivni. V svoje aktivnosti vključujejo strokovni kader. Društvo je sedaj v rokah mladega pravnika Mitje Kozarja, ki ima veliko izkušenj in društvo promovira na vseh področjih.
V nadaljevanju je Gregor Cuzak, generalni sekretar ZOPS na kratko predstavil potek srečanja. Le-ta se začne s kratko predstavitvijo društev, sledi skupni pogovor in na koncu skupne ugotovitve. Predstavi ustanovitev ZOPSa ter glavna področja njegovega delovanja. Izpostavil je, da idej iz Ljubljane ni mogoče uresničiti v realnosti, to je v okolju, kjer živijo pacienti, če ne poznamo tega okolja, v njem nimamo sogovornikov in ne vemo, kako oni vidijo težave in kje tudi vidijo rešitve. ZOPS bo projekt ZOPS na obisku razvijal tudi v prihodnje.
Izr. prof. dr. Jernej Dolinšek, dr. med., specialist pediatrije, gastroenterolog, častni član Slovenskega društva za celiakijo. Trenutno je osredotočen na celiakijo na pediatričnem oddelku UKC Maribor. Izpostavi, da je na področju celiakije država do sedaj zelo lepo poskrbela za otroke, na odrasle pa je pozabila. Trdi, da finančna podpora za odrasle bolnike ni bonus ali finančni dodatek, temveč zagotovilo, da se bolniki lahko normalno prehranjujejo. Njihov predlog za naslavljanje tega izziva stoji na civilni moči, potrebna je pomoč pri združevanju glasu društev in podpora ZOPSa pri tovrstnih aktivnostih.
Barbara Kranjc iz Slovenskega društva za celiakijo poudari, da si odrasli bolniki s celiakijo želijo, da dobijo podporo.
Mitja Kozar, predsednik Slovenskega društva za celiakijo poudari, da celiakija bolnika spremlja na vsakem koraku, “Kamorkoli greš in se gibaš, pogledaš ali imajo kaj za celiakijo, po letališčih, kaj pišejo članki etc”…
Anita Kirbiš, ustanovna članica Slovenskega društva za celiakijo (ustanovitev: 24.3.1988), dolgoletna sekretarka društva in danes častna članica. Srčno pohvali ekipo, v kateri je nadgrajevala svoje znanje o celiakiji (dekan fakultete dr. Tekač ter dr. Mičetić-Turk).
prim. Mirko Bombek, dr. med. predsednik Društva za zdravje srca in ožilja za Maribor in Podravje. Izpostavi, da se težave s srcem zmanjšujejo zaradi bolj zdravega načina življenja. Od leta 2002 so samostojno društvo. Izdajajo skupno revijo, letno 6-7 številk. Ponosni so, da so veliko projektov naredili za zdravje, prehrano, gibanje. Imajo 970 članov, članstvo malenkostno upada, demografsko člani med starejšo populacijo.
Nada Kunstek, predstavnica HOSPIC območnega odbora Maribor. Njeno področje je zadnje obdobje (dnevi) življenja posameznika. V današnji družbi je to še vedno del molka, prepuščeno neznanemu. Trdi, da je na tem področju potrebno narediti še veliko. Preko regionalnega razvojnega centra so lansko leto ugotovili, da Maribor potrebuje hišo Hospica. Zakon o paliativni oskrbi ne obstaja, bi ga želeli imeti. Povezujejo in izvajajo mednarodne projekte ter projekte z drugimi instutucijami - Europa Donna. Nudijo tudi podporo žalujočim. Najbolj srčno področje je delo s prostovoljci, ki jih izobražujejo sami. Odvisni so od donacij. Njihova ustanoviteljica je zdravnica dr. Metka Klevišar, ki je na onkološkem inštitutu našla pot, da se organizira organizacija za pomoč v paliativnem obdobju. Spomni nas tudi na pogreb Mance Košir, ki se odvija na ta dan, Manca je bila njihova prostovoljka in organizatorka veliko dogodkov.
Patricija Lunežnik, mag. zdr. - soc. manag., vodja CZK v ZD Maribor. CZK delujejo v skladu z nacionalnim programom. Integrirani CZK pa vključujejo tudi delo z mladino, pripravo staršev na porod in pripravo na starševstvo. So multidisciplinaren tim, najbolj popularna delavnica je delavnica za hujšanje in delavnica za sladkorno bolezen. Povezujejo se z društvi.
Alenka Gajšt, strokovna sodelavka DŠIS. Njihova glavna naloga pomoč in podpora gibalno oviranim študentom. Specifika društva je, da združujejo vse, kamor spadajo posebne potrebe (vse bolezni). Potrebe študentov so zelo raznolike in široke. Marsikaj mladostnikom pripada, ko grejo čez prag 18 let, se znajdejo v praznini, ker “izgubijo” pravice. Spodbujejo študente, da se sami izobražujejo in so proaktivni pri reševanju težav.
Slavica Jaušovec, Združenje multiple skleroze Slovenije, podružnica Maribor. Konec maja imajo teden multiple skleroze oz svetovni dan MS. Pripravili bodo predavanje: “Diagnoza multipla skleroza”, kjer želijo naslavljati vsbine povezane z multiplo sklerozo, o katerih ljudje neradi govorijo. Na pimrer, težave z inkontinenco, ki je ena izmed posledic MS. Veliko zdravstvenih zapletov je povezanih z MS, o katerih se ne govori in so tabu.
Ugotovitve
Društva:
Velika zahvala Medicinski fakulteti, kjer dobimo zastonj prostore, prav tako se predavatelji honorarjem odrekajo.
Soočiti se z lastno minljivostjo ni enkratni dogodek, kot je na primer iti v trgovino. Gre za proces, ki vključuje predžalovanje oz prpravo na smrt. Dom za ostarele je lokacija, kjer je umiranje vsakdanjik. Sprejeti lastno minljivost pomeni, da se spreminjajo posameznikova stanja in prioritete v življenju. Sprejemanje skrivnosti smrti in njene nenapovedljivosti je pomembno delo. Bolnik v svojem zadnjem obdobju želi biti slišan. Tukaj ne gre za psihoterapijo temveč za to, da človeka zares vidimo, slišimo in ga spremljamo.
Starši so veliko bolj usmerjeni v to, kaj je prav za otroka in se za to borijo, kot bolnik sam.
Ko mali otrok (pacient) postane odrasli, mama izgubi motiv za uvajanje sprememb, otrok sam pa niti nima stika z društvom.
Kaj prostovoljstvo pomeni? Kapitalizem je vse bolj v ospredju pri ljudeh. Zakaj ljudje ne vidijo smisla ali želje ali volje pomagat in sodelovat, če nimajo neposredne (finančne) koristi? Najdejo se mladi, ki bi radi pognali, potem pa na drugi strani staro vodstvo, ki jim ni všeč nov način.
Društvo je društvo, so prostovoljci, ki so tam zaradi svoje bolezni. Pretiravanje v katerokoli smer bi pomenilo razpad društva.
Pomanjkanje prostorov za društva, izziv sredstev za pokrivanje najemnin, lokalni odločevalci nimajo procesa, da podprejo lokalna društva. Mesta bi se morala s tem povezati.
Zakaj na srečanju niso prisotna društva bolnikov, kot na primer diabetiki, koronarni?
Ali imajo ZD kakšne prostore na voljo za aktivnosti, telovadbe, ki bi jih lahko uporabila društva?
V MB šole dajejo prostore v popoldanskem času v najem.
Pomoč občine pri logistiki, operativi (npr. računovodstvo, razpisi etc). Potrebujejo eno pisarno (vsa društva skupaj), en naslov etc. Potrebujejo podporo od občine.
Hospic je imel zelo slabe prostore in so se morali seliti v prostore rdečega križa, v roku enega leta so dobili zahtevo po najemnini. Sedaj iščejo prostore za delavnice in individualne obravnave. Iščejo rešitev.
Vprašanje o zakonu o paliativi in otroški paliativi.
ZOPS:
ZOPS zastopa enoten glas pacientov. Kako s tem nagovarjamo konkretne izzive pacientov, kot so na primer medicinsko predpisane diete, zadnje življenjsko obdobje itd? ZOPS se tega loteva praktično (Zakon o kakovosti v zdravstvu, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o pacientovih pravicah). V naslednjih letih želimo doseči, da nihče od pacientov več ne čaka na obravnavo.
Okrogla miza: Paliativa - glavno vprašanje, ki ga tam naslavljamo je: Zakaj skušamo pri človeku, ki se ga lahko dostojno pripravi na smrt, nadomestit vse, kar smo zanemarjali zadnjih 15 let. Veliko bolj dostojno bi bilo, da ljudje dosežejo “uspešno” smrt, smrt v miru. Zakaj investirati v človeka starega 90 let? Ker gre za vložek v družbo, preko družinske celice.
ZOPS deluje kot podpora društvom pri medicinsko predpisanih dietah. Težava je na ministrstvu za finance. Ključno vprašanje je, kako društvom pomagati. Kaj primanjkuje v tej regiji?
Najuspešnejša društva so tista, ki imajo mlade ljudi. Vprašanje za društva je, kako lahko pritegnejo več mladih ljudi? Europa Donna je marketinško izjemno uspešna, prejme letno do 500.000€ iz izjemno razpršenih virov. Donacije so ključni del. Drug glavni vir je FIHO. težava pri društvih je, kadar je FIHO edini / glavni vir sredstev.
Zakaj vlagati v celiakijo? Investicija v zdravje je najboljša investicija, ki jo država lahko naredi. Parkinsonova bolezen v začetnih stopnjah obravnave stane 5.000€ letno, v zadnjih stopnjah 90.000€ letno na pacienta. Če v začetno stopnjo vložimo 7.000€ namesto 5.000€, imamo lahko dolgoročno boljšo oskrbo bolnikov in posledično nižje stroške. S takšnim modelom nikomur ne odvzamemo ničesar, le bolje skrbimo za svoje paciente.
Država je tako dobra, kolikor lahko poskrbi za svoje najšibkejše člene.
ZD in CKZ:
Težava CZK je ta, da njihove vsebine ne pridejo do ljudi, ki te vsebine potrebujejo. Težko privabijo mlade ljudi. Udeleženci so večinoma 60+. Ti ljudje, ki pridejo na CZK, že imajo kronične bolezni. Glavno vprašanje kako priti do mladih in ranljivih.